Pot usode

Pot usode

24.90 

Emira Selimovič Elersič: POT USODE


Bil je maj in sonce je obilno razsipalo svoje žarke, narava je dehtela v pomladnih barvah, v cvetovih je blestela radost. Na dvorišču se je zbralo ogromno ljudi, ki so se prišli poslovit od Emine in njenega sina. Pogrebci so dvignili krsti in se napotili proti pokopališču …

Šifra: K001 Kategorija:

Opis

Emira Selimovič Elersič: POT USODE

Bil je maj in sonce je obilno razsipalo svoje žarke, narava je dehtela v pomladnih barvah, v cvetovih je blestela radost. Na dvorišču se je zbralo ogromno ljudi, ki so se prišli poslovit od Emine in njenega sina. Pogrebci so dvignili krsti in se napotili proti pokopališču. Dolga kolona se je vila po vaški poti za krstama. Prišli so ljudje iz okoliških krajev.

Mala lra se je skrila v sadovnjak pod jablano in od daleč opazovala žalostni sprevod. Nihče je ni opazil. Ljudje so bili globoko v svoji žalosti. Oče je bil videti izgubljen. Ira je ždela sama s seboj in v naročju stiskala svojo bolečino. Po licih so ji drle vroče solze. Tedaj se je spomnila materinih besed. Pogledala je v nebo, ven-dar jo je sonce močno zaslepilo. Kot zlata preproga se je pred njo razprostiral travnik in nekje v daljavi je bila na jasnem nebu izrisana temna podoba hiše. Ira je bila premajhna, da bi znala presoditi, kaj pomeni za otroka, če izgubi mater. Samo strah jo je bilo. Počutila se je tako zelo sama in zapuščena. Čutila je, da je z materjo izgubila tudi vso ljubezen. Kdo jo bo zdaj, ko ji bo hudo, nežno stisnil k sebi in ji toplo dahnil na uho: »Rada te imam,« kot je to storila njena mama.