Opis
Lavjeta Selimovič: TUDI BOGATI JOČEJO
Začutila sem, da moram od utrujenih misli, ki so mi izčrpavale telo, oditi stran. Odločila sem se iti za nekaj časa na morje. Ne glede na to, da sem bila dobremu Bogu hvaležna za vse obilje čudovitega okolja meni znanega kraja, polnega življenja, in je bilo okrog mene toliko ljudi, sem se počutila osamljeno. Znana praznina me je preplavila in me pahnila na dno bolečine. V samoti so se mi ulile solze, samo one so mi lajšale bolečino in mi delale družbo. Po svoji stari navadi sem navzven uspešno prekrila bolečo globino svoje teže. Niti pomislila nisem, da bi jo kdo opazil.
A on jo je začutil, prepoznal. Moški, katerega sem bežno srečala spomladi v neki družbi in kasneje nikoli več niti pomislila nanj, me je od daleč zagledal in pristopil do mene. Povabil me je na kavo. S kakšno negotovostjo sem privolila …
Avtorica pravi: »Kadar ne znamo in ne moremo iziti iz dna, nam dragi Bog naproti pošlje pomoč. Na tej poti pa ne smemo pozabiti na srce, v njem je vir življenja. Prepoznajmo to ljubezen in njeno moč …«